Resolucija komunistične-astenzionistične struje v tržaški socialistični sekciji o revolucionarnem parlamentarizmu, sprejeta na sestanku dne 19. decembra 1920

Frakcija komunistov-astenzionistov, tržaška skupina; Dragotin Godina

1

Prinašamo besedilo resolucije o revolucijonarnem parlamentarizmu, sprejeto prošlo nedeljo2 na sestanku tržaskih komunistov-astenzijonistov.3 – Resolucija vsebuje kvintesenco komunistične taktike ne samo v volilnem in parlamenatarnem boju ampak v delovanju in preseganju komunistov na političnem polju sploh. Druga vrlina te resolucije je njena jasnost in odločnost obenem. Vsaka dvoumnost je izključena! – Resolucija pride še v vse one sekcije, ki so sprejele imolski program.4 Upamo, da bo resolucija sprejeta z odobravanjem in da si jo naši sodrugi osvojijo z njenim duhom vred – ki mora pronikniti v vsako njih politično misel in akcijo. Resolucija se glasi:

"Skupina tržaskih komunistov-astenzijonistov izjavlja, da je bil edini namen njenega obstanka pripraviti teren za ustanovitev prave komunistične stranke, popolnoma odgovarjajoče principom Komunistične internacijonale: da bo ta njena naloga popolnoma izpolnjena šele tedaj, kadar doseže postavljeni si cilj, t. j., kadar bo komunistična stranka – ne le pristopajoča, kakor pravi objava našega osrednjega odbora – marveč tudi popolnoma odgovarjajoča načelom Komunistične internacijonale, dovršeno dejstvo, ali pa kadar bo komunistično-astenzijonalistični frakciji mogoče zliti se v kako drugo skupino, ki bo še bolje odgovarjala namenom astenzijonistov.

Prehajajoč h konkretnemu faktu izjavlja tržaska sekcija, da je pripravljena združiti se z vsemi onimi komunističnimi frakcijami (ki sprejemajo Imolski program) in ki se nameravajo po izidu glasovanja na prihodnjem kongresu Italijanske socijalistične stranke – tudi za slučaj, da ostanejo v manjšini – brezpogojno ločiti – ne samo od reformistov, ki so pred kratkem zborovali v Reggio Emilli,5 temveč tudi od vseh onih elementov, ki so za takozvano "strankino edinost" (Serratijevci), nadalje od onih elementov, ki so se izkazali, ali ki se bodo še izkazali do kongresa kot laži-komunisti s tem, da pokazujejo očitno njih simpatije do reformistov.

Drugi pogoj, ki ga stavljamo mi tržaški komunisti-astenzijonisti sodrugom elekcijonistom6 za popolno združitev z njihovo komunistično frakcijo (ki je za ločitev)7 je ta, da sprejmejo našo tezo glede revolucijonarnega parlamentarizma, ki je popolnoma v soglasju z tezami, sprejetimi na II. kongresu Komunistične internacijonale, to je:

Vsako udeležitev proletarijata pri buržuaznem parlamentarizmu četudi se istega uporablja v revolucijonarne svrhe – smatramo mi kot tratenje proletarskih energij. Kljub temu pa sprejemamo iz discipline brezpogojno in v celoti teze, tičoče se revolucijonarnega parlamentarizma, sprejete na II. kongresu Komunistične internacijonale in neglede na dejstvo, da se je že omenjeni kongres izrazil o relativni mali važnosti tega vprašanja.

Ker smo tudi mi prepričani o mali važnosti tega vprašanja, se strinjamo popolnoma z mnenjem II. kongresa, namreč: da je antiparlamentarizem kot absolutno in kategorično odklanjanje buržuaznega parlamentarizma le naivna in otroška doktrina. Ravnotako smatramo mi logično, da je absurdno in neresno nasprotno: to je absolutno priznavanje brezpogojne potrebe konkretnega udeleževanja pri meščanskem parlamentarizmu.

Faktično je kongres le v splošnem priznal potrebo udeležitve komunistov pri parlamentarizmu. V nekaterih slučajih pripoznava potrebo bojkota volitev, ali pa obratno: udeležbo pri volitvah a proglasivši istočasno bojkot parlamentu. Tudi to je določil, da morajo komunistične stranke posameznih dežel same rešiti to uvažujoč specifične pogoje danega trenutka.

Ker moramo na podlagi tega konkretno rešiti vprašanje revolucijonarnega parlamentarizma, moramo radi tega premotriti te specifične podrobnosti sedanjega političnega momenta, od katerih je odvisna taktika naše bodoče komunistične stranke, kakor tudi politična situacija v Italiji.

  1. Komaj bo ustanovljena ital. komunistična stranka, bo ta še daleč od tega, da bi zamogla podrobno umevati komunistični duh, politiko, taktiko in nauke komunizma. V njej bo vladala le dobra volja, stremeča za tem napraviti iz njenih članov v vsakem oziru popolne komuniste. Mentaliteta pa bo ostala še za dalj časa socijalnodemokratična. Zato bo potrebovala stranka mnogo energij in dela, da bo v stanu izvršiti preobrat iz socijalno-demokratizma v komunizem.

    V tej perijodi takozvanega detinstva komunizma pa bo jako nevaren vsak elekcijonistični poskus.

  2. Poleg dela komunistične samoobrazbe, bo imela stranka težko nalogo razširjevati resnični komunizem med delavskimi masami in se bojevati ne samo proti odkritemu reformizmu, temveč tudi proti onemu reformizmu in socijaldemokratizmu, ki se skrivata pod plaščem komunizma (n. pr. enotni komunizem,8 socijalni patrijotizem i. t. d.)

  3. Komunistična stranka bo morala vršiti sovjetsko propaganda in tehnično pripravljati sovjete. Ne samo pripravljati, temveč morala bo tudi braniti pravi sovjetizem pred modernimi falzifikati, katerih bo gotovo mnogo (primere imamo že v Avstriji, Nemčiji in Italiji – tu seveda se delajo le prvi načrti.)

  4. Katastrofalna politično-ekonomična kriza se v Italiji razvija s taka naglico, da si bo morala komunistična stranka naložiti ogromno delo – ki bo gotovo presegalo njene sile – za psihologično in tehnično predpripravo komunistične revolucije. To bo morala izvršiti, da prepreči tako revolucijo, ki bi degenerirala v anarhični kaotični upor, ki bi nas privedel zopet v stari buržuazni režim.

Jemajoč vse to v obzir, se lahko predvideva, da bo morala nova komunistična stranka vspostaviti vse svoje energije in sredstva v to, da izvrši vse, kar ji narekujejo njene poglavitne naloge. Ko bo izvršeno, se bo lahko videlo, ako se bo predstavljala možnost žrtvovati del energij in sredstev za potrebe postranske stvari revolucionarnega parlamentarizma. Mi komunisti-astenzijonisti predvidevamo že sedaj, da ta možnost se ne bo nikdar pokazala. Če pa bo večina komunistične stranke nasprotnega mnenja, bomo brezpogojno sprejeli strankine sklepe. V tem slučaju pa zahtevamo, da se komunistična stranka strogo drži tega, kar je sklenil II. kongres Komunistične internacijonale. To je: da se ne sme v volilni perijodi iti na lov za največje število mandatov, temveč naj bo to mobilizacija mas z geslom proletarske revolucije. – In mi bomo vstrajali pri tem, da naj akcija parlamentarne skupine popolnoma odgovarja onim 12 točkam, ki jih vsebuje III. del (zadnji) tez,9 tičočih se revolucijonarnega paralmentarizma.


  1. Delo, 24. XII. 1920. Resolucijo je sestavil in predlagal Dragotin Godina. 

  2. Dne 19. decembra 1920. 

  3. Skupina astenzionistov po ustanovitvi enotne komunistične struje, 18. novembra (glej dok. št. II, 93), uradno ni več obstajala, vendar je še nastopala samostojno spričo teženj, izraženih že na zborovanju v Imoli po prevladi Bordigovih tendenc v komunistični struji. Prim. P. Spriano, Storia del Partito comunista italiano, I, Da Bordiga a Gramsci, Torino 1967. 

  4. Program komunistične struje, sprejet na zborovanju v Imoli 28.–29. novembra 1920. 

  5. Dne 10.–11. oktobra 1920. 

  6. Skupine komunistov, ki so z razliko od astenzionistov zagovarjale udeležbo na volitvah. 

  7. Ločitev od unitarcev in reformistov. 

  8. Mišljeni so unitarci, ki so sebe imenovali socialiste-komuniste. 

  9. Teze II. kongresa komunistične internacionale, izražene v 21 točkah.