Kriza, prenova, nova stvarnost

Uvod

16000 znakov

Kriza

Prenova

Nova stvarnost

Arhitektura je tradicionalno zamišljena kot stabilna struktura, ki v svojih izdelkih formalizira trajne vrednote in konsolidira sicer slučajne vzorce in oblike urbanega. A arhitekt -- kot kdorkoli drug oziroma katerikoli drug profesionalec -- začenja iz domene, ki je že urejena skladno s shemami, ki se zdijo objektivnejše tem bolj kot pri njih pasivno vztrajamo.

Koronakriza je, kot vsaka kriza, arhitekturo zvezala z usodo mesta: izolacija je ubila promenado, mestni park je postal bistvena infrastruktura in zapostavljen stanovanjski fond razkriva še kakšne higienske vrzeli naših razvitih dežel. -- To v postindustrijski Evropi. -- Na planetarni ravni pa zadnjih 40 let predstavlja do sedaj ne videne mere urbanizacije, industrializacijo živinoreje in splošno intenzifikacijo kmetijstva ter trivializacijo čezoceanskega turizma. Šele te pogoji aktivirajo pandemične potenciale koronavirusov. Usoda mest, si lahko predstavljamo, je torej stalna reorganizacija razmerij dela in kapitala, ki je zahtevana od kapitala pri trenutni stopnji njegovega razvoja, ali drugače: pri trenutni krizi njegovega razvoja. Mesta kot specifični tehnični kraji v dinamični verigi produkcije tako spodkopavajo vsakršne pogoje stabilnih oblik in izgledov, “trajnih vrednot” ali “morfološke konsolidacije,” za katere so arhitektura in njeni profesionalci poklicani, da jih uresničijo ali vzdržujejo. Arhitektura zvezana z usodo mesta je lahko zgolj člen v tej verigi.

In kaj počne kot zgolj člen? Krize, vztrajamo, so primerljive saj gre za iste procese akumulacije oziroma za eno samo katastrofo vsaj od Hausmanna dalje.

Med trenutnimi izzivi smo priča neskončnimi oblikovalskimi predlogi mitigacije kriz oziroma predvsem nevtralizaciji njihovih najdostopnejših posledic. Kdor ima [scroll feed algoritem] svojih družbenih omrežij tehno-fascinirano vzgojen, bo vsak dan naletel na kakšen oblikovalski izdelek, ki ga bodisi namestimo na lastno osebo bodisi ga prizadeti lokali in obrati vgradijo v svoje proizvodne in potrošne procese. V prozornih kapsulah lahko med korono brezkužno večerjamo v restavraciji ali pa v skladišču zagotovimo nadaljevanje dela v ohranjenem obsegu. Za odtenek strokovnejši algoritmi nas obvestijo tudi o kriznem menedžmentu večjih meril; eko-tehnokratske utopije Bjarke Ingels Group ali pa Koolhaasovo "odkritje" podeželja poleg lahkoprebavljivih vizualizacij obljubljajo tudi deviške hektarje za nemoteno akumulacijo po apokalipsi. [Njihovo sodelovanje z najaspirativnejšimi koalicijami v razvoju namigujejo, da morda ne gre le za Le Corbusiejev Plan Obus 21. stoletja, a dokler so le neuresničena utopija jim pripisujemo druge funkcije.]

Profesionalna arhitekturna zavest in njene avantgardne težnje pretendirajo hkrati po najglobjem poznavanju pereče sedanjosti in veščini gradnje nove prihodnosti. Neskončno oblikovanih nevtralizacij postavi njihove socio-medicinske učinke v dvom in protislovno spodkopava lastno izjavljanje nad resničnostjo krize. Formalna invencija, vedno posredovana kot podjetniška priložnost, razglaša svoj primat nad temami današnjega dne, obsesivno ponavljanje na [neskončnem scrollu] pa kompozicijo izdelkov reducira na nekakšen absurden stroj. Arhitektuni izdelki, avantgardi predlogi o novih oblikah življenja v ali po koronačasu so že zastareli ne toliko zaradi posebnih pomanjkljivosti teh izdelkov, ampak zaradi ekonomske hipoteze, ki jo predpostavljajo. Arhitekturni produkt funkcionira kot avto-pedagoško sredstvo, ki nas iz vidika kapitala pripravlja na sprejemanje cikla groze; reprezentacija lastnega konca postane funkcija obstoja kapitalizma.

Hausmannova prenova Pariza je podobno najdostopnejše posledice objektivnih zahtev kapitala odpravila s serijo enostavnih infrastrukturno-oblikovalskih potez. Bulevarji so zradirali razredno najbolj nehigienske dele Pariza in vzdolž vzpostavili dvakratnik dolžine buržoazne fasade. Promenada in izložba sta izobrazili množico o gentrifikaciji in špekulaciji.

Arhitekturni krizni menedžment Pariza Drugega imperija značilno ni razrešil objektivnih pogojev lastnega predmeta. Naslednja stopnja je vzpostavitev novega; moderno množično stanovanje postane arhitekturni predmet. Morda specifična intenzivnost novoizražene krize -- povojno uničenje in španska gripa --, morda posrečena konjunktura stavkovnih odborov in socialdemokratov druge internacionale na Dunaju in v Weimarju, je botrovalo sovpadanju arhitekturnega predmeta -- stanovanje, in revolucionarne zahteve -- stanovanje. Nemški Siedlungi in Dunajski Hofi -- nove delavske soseske, nekakšna mesta v mestih --, so kot arhitekturni projekti naleteli na iste slepe ulice kot ostala prizadevanja arhitekturnih avantgard, tokrat značilno reformistično: stavili so na (razredno) enotnost in (razredno) ravnovesje absurdnega stroja -- mesta. A nekakšen konspiratorni pogled nazaj na Rdeči Dunaj -- na njegove uspehe in konec, nam lahko predstavi idealen model neuspeha. Ravno ker “socializem v enem kareju” nikoli ne bi mogel preživeti, Karl-Marx-Hof -- 1300-stanovanjska palača arhitekta Karla Ehna, ponos Rdečega Dunaja -- nikoli ni bil politično samoumeven. Vedno je bil predmet političnih zarot in s tem -- političnih principov. Ni slučaj, da so zadnje bitke državljanske vojne pred Anschlussom potekale v teh poslopjih.

Politični neuspeh Rdečega Dunaja pa ima svoj ostanek v samoumevnosti modernega stanovanja in bivanjskega standarda, ki ga implicira. Če želiš ostati na oblasti, 1300 stanovanj pač ne smeš podreti -- lahko jih le preimenuješ. Samoumevnost tega standarda je sedaj ekonomski predmet vsakega cikla. Prag krize je sedaj 1300 stanovanj nižji. To je pretkanost, ki jo moramo Karlu Ehnu pripisati za nazaj -- čeprav je resnica verjetno enostavnejša: oportunizem -- da bi jo osvojili tudi graditelji naše nove stvarnosti. Arhitekti v njej nimajo nič izgubiti razen svojih dobavnih verig.